in njene dogodivščine v slaščičarni Pri sladkem lešniku.
Pripoveduje: Draga Potočnjak.
Napisala: Mira Zelinka.
Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.
Dober večer, otroci.
Sredi zime je veverica Repka nenadoma ugotovila, da ji primanjkuje zaloge, ki si jo je v jeseni skrbno pripravila.
Torej bo treba v mesto s trebuhom za kruhom.
Lakote in mraza ne bom trpela, je sklenila pa Hajd pote.
In hopla proti mestu.
Ko je takole skakljala po cesti čez travnike, razm Kaj bi, če že gre v mesto, tam počela.
Seveda njeno delo mora biti koristno za druge in predvsem zanjo.
V tem premišljevanju je zaščegetal gobček von po nečem finem, dobrem sladkem.
V hipu se ustavi, se ozira, kje je in ugotovi, da stoji pred slašičarno pri sladkem lešniku.
In nič ne pomišlja, kar bumf skozi vrata noter.
Ponudili so ji službo pekarice Pekla je peciva, predvsem pa drobila lešnike in orehe, kar ji je šlo odlično od zob, bi rekli.
No, lačna res ni bila.
Hladno pa v slašičarski pekarni tudi ni bilo.
Zato je bila repka zelo zadovoljna.
Kadar s peko in pripravo peciva ni imela dela, je tekala po slaščičarni in se usedla zdaj temu, zdaj onemu na ramo ali celo na glavo.
V splošno veselje vseh gostov, ki pa so bili največkrat otroci.
Veverica je postala čisto domača in krotka živalca, saj je že po naravi plaha in mila.
Tako je bila slaščičarna pri sladkem lešniku vedno nabito polna.
Malo zaradi dobrih slaščic, največ pa zaradi ljubke veverice.
Orešnikovemu Rudiju, to je bil fantič iz petega razreda, pa je bila živalca tako všeč, da jo je kratko malo stlačil v žep plašča, hitro plačal pecivo in brž skozi vrata pa domov.
Ves čas je levo roko tiščal v žepu, da mu repka ne bi všla.
Tako sta brez nezgodb prišla do doma.
Glej, mami, kaj sem našel, se je zlagal in privlekel iz žepa preplašeno veverico.
Uboga živalca je nežno pobožala mama, ljubko repko.
Ta pa je trepetala v strahu, kaj bo.
Vedela je, da se je znašla v drugem novem okolju in ni se počutila varno.
Sem ni priš šla prostovoljno.
Torej se je odločila, da tudi ne bo ostala, bo že poskrbela za to.
Nekaj dni se je potuhnila in lepo uživala ob skrbni negi ter fini hrani.
Seveda ji ni bilo treba prav nič delati, a veverica ni živalca, ki bi lenarila in postopala okrog vogalov.
Te živalce so zelo pridne, skrbne in gospodarne.
Skratka, le narjenje jim ne ugaja.
Tako je naša repka tega brez delja imela v treh dneh čisto dovolj.
Torej se je četrtega dne odločila, če ne morem v službo, si bom delo poiskala sama.
Kar začnimo.
Ker ni bilo nič dreves v stanovanju, pohištvo pa je tudi iz lesa, se je lotila pač tega.
Grizljala je mizo, stole, pa tudi umara ni bila slaba.
Sredi največje delovne vneme jo zmoti obupno vpitje gospe Orešnikove.
Za božjo voljo moje pohištvo boš uničila.
Pošas ti grda! Je kričala ter lovila veverico po stanovanju.
To, da bi bila veverica pošast, se pa res malce čudno sliši, se vam ne zdi? Veverica je bila nad tako žalitvijo prav besna.
Zakadila se je v gospodinjo in jo ugriznila v prst.
To je bila pika na i.
Nesramnica grda! Vzklikne Rudijeva mama, pograbi veverico in jo vrže kratko malo kar skozi okno.
Nič se ne bojte, otroci, ne bo hudega.
Naša veverica ima rep, ki ji služi za padalo, kadar skače z drevesa na drevo.
Torej je lepo pristala na tleh in jo bliskovito odkurila proč od te hiše.
Vrnila se je lepo nazaj v slaščičarno in tam pridno grizljala ter drobila lešnike, pekla pecivo in zabavala goste.
Sama ni vedela, kdaj je zima minila.
"Kdor pridno dela," je modrovala, mu čas vedno hitro mine.
"Bolje bo, da se vrnem nazaj.
je odločno sklenila.
Tja, odkoder sem prišla.
No, saj ne rečem, da mi gre tukaj slabo, nasprotno.
Zaslužila sem si že za celo drugo zimo.
A kako naj bi zamenjala čudovite krošnje dreves s temi trdimi hišnimi stenami? Poleg tega je v gozdosila živahno.
Tam je dosti živali, s katerimi se lepo razumem.
Sedaj se najlepše življenje zame šele pričenja.
Lepo se imejte, sladkosnedneži.
Jaz pa vam povem, da ni lep.
in slajšega, kakor vdihavati svež vonj po smrekah, tekati po širnem gozdu in živeti svobodno v objemu zelenega raja.
Če pa vas spomladi pot zanese v gozd, me kar pokličite.
Repka, repka in če bom le kje v bližini, vas pritečem pozdravit.
Nasvidenje.
Podpis, lastnoročno.
Vaša veverica repka.